Home > News
Chinese Ambassador ZHANG Xianyi's Interview with DELO (Slovenian)

2012-10-30

Smo na isti ladji. Če se EU prehladi, tudi Kitajski ne bo dobro

Veleposlanik Ljudske republike Kitajske, gospod Zhang Xianyi, ne dvomi o tem, kam se pomika njegova država. Trdi, da sta veliki odliki kitajske zunanje politike kontinuiteta in stabilnost. Zanimalo nas je slišati tudi, kaj misli o globalnih gibanjih, še bolj pa o tem, kako gleda na odnose z Japonsko in ZDA. Spontano smo se dotaknili tudi sodelovanja z Evropsko unijo in Slovenijo.

 

Vaša ekscelenca, bi lahko našim bralcem predstavili osnovna načela zunanje politike LR Kitajske v 21. stoletju?

Vsi čutimo globoke spremembe, ki se v svetu dogajajo v 21. stoletju. Multipolarnost sveta, gospodarska globalizacija, znanstveno-tehnološka revolucija, večji pomen informacij za družbo, to vse se razvija. V akademskih krogih se že razpravlja o tretji industrijski revoluciji. Vse to so pomembni trendi globalnega razvoja.

Hkrati pa smo priče tudi mnogim neugodnim problemom. Mnogo je žarišč, terorizem se še naprej povečuje, prizadevanja za preprečitev širjenja jedrske oborožitve pa napredujejo zelo počasi.

Na globalni ravni se srečujemo z mnogimi izzivi, na primer s podnebnimi spremembami in z odpravo revščine, ogroženi sta varnost hrane in energetska varnost. Med velike izzive spada tudi evropska dolžniška kriza, ki se še naprej širi brez končne rešitve.

 

Kakšne so torej spremembe v kitajski zunanji politiki v novih svetovnih razmerah?

To vam bom povedal z nekaj besedami. Prvi dve sta enakopravnost in demokracija. S tem razumemo medsebojno upoštevanje in mirno recipročnost kot pomembno načelo kitajske zunanje politike, na mednarodnem prizorišču pa si prizadevamo za to, da imajo vsi pravico povedati svoje mnenje in da je več pozornosti namenjene multilaterali.

Naslednja beseda je sodelovanje v obojestransko korist. Prizadevati si moramo, da se v tem spletu različnih interesov držav ohrani točka, na kateri se bodo vsi interesi srečali.

Naslednji sta pravičnost in učinkovitost katerekoli pobude. Zgraditi je treba pravično, racionalno, fleksibilno in učinkovito globalno ureditev.

Četrtič gre za skupni napredek. Poudarjati je treba globalni pluralizem, spoštovati svobodo vsake države, da si izbere svojo pot razvoja. Vi znate kitajsko, zato prav gotovo poznate naš pregovor, da »ni pomladi, ko se razcveti samo en cvet, temveč ko se razcveti na stotine cvetov«. Če je na vrtu samo ena vrsta cvetov, ne glede na to, ali je to vrtnica ali magnolija, vrt ne more biti lep. Lep je šele takrat, ko je poln raznega cvetja.

Petič gre za uresničitev splošne varnosti. Vse države tega sveta bi morale razvijati odnose medsebojnega zaupanja, obojestranskih koristi in enakopravnosti in tako med enakopravnim sodelovanjem graditi nov koncept varnosti. Tako bi tudi spore reševali z mirnimi pogajanji in se izogibali uporabi oborožene sile. Seveda nasprotujemo tudi terorizmu, separatizmu in ekstremizmu v kakršnikoli obliki.

 

Kitajska ima v svoji regiji veliko gospodarsko moč. Ima velikanski trg, rastoče investicijske možnosti. Skratka, njena velikost je kratko malo dejstvo. Države, ki obdajajo Kitajsko, pa so vse precej manjše. Kako lahko Kitajska zagotovi, da bodo imele v regiji enakopraven položaj?

To je zelo pomembno vprašanje. Kitajska je res velika, s številčnim prebivalstvom, z velikim gospodarskim in političnim vplivom. To je dejstvo, ki mu nihče ne more oporekati.

Mi pa vedno poudarjamo, da smo še vedno država v razvoju z zelo tanko podlago. Kitajska ima nešteto problemov in izzivov. Zavedamo se, da prav lahko pademo v past srednje velikih prihodkov, če bo družbeni proizvod na prebivalca dosegel raven med pet in šest tisoč dolarjev. To se je zgodilo v Latinski Ameriki ali v nekaterih državah jugovzhodne Azije. Ta faza prinaša krize in izzive, zato je pomembno, da temu posvetimo veliko pozornost.

 

Kakšni so odnosi Kitajske do sosednjih držav?

Kitajska ima 14 sosed, morda največ na svetu. Mi smo odnose s sosednjimi državami odlično uredili, zlasti glede meja. Kar 90 odstotkov problemov z mejami smo rešili z mirnimi pogajanji. V tem pogledu je lahko Kitajska model za druge.

Iz zgodovine vemo, da velika država, ki ni sposobna urediti odnosov z državami okoli sebe ali pa si jih poskuša podrediti, ne bo nikoli spoštovana in težko postane svetovna sila. Naša zunanja politika temelji na »razvijanju prijateljstva in partnerstva s sosedi« in na »izgradnji prijateljskega, varnega in naprednega sosedstva«.

Razvoj Kitajske je spodbudil razvoj Azije, kitajska stabilnost pa je okrepila azijsko stabilnost. Zato je danes nekaj držav z najvišjo stopnjo rasti ravno v Aziji. Od te stopnje rasti je 50 odstotkov posledica kitajskega razvoja. O tem ne pričajo samo kitajske, temveč tudi mednarodne statistike. Za največ azijskih držav je Kitajska največja trgovinska partnerica. Zato je usoda Kitajske in azijskih držav povezana. Seveda je tudi logično, da skrbno negujemo razvoj teh odnosov, da bi tako ustvarili ozračje, ugodno za skupni razvoj, mir in stabilnost.

 

Visoki kitajski diplomat je nekoč rekel, da majhne države nimajo več neodvisne diplomacije. Morajo se ukloniti bodisi kateri od velesil bodisi kateremu od blokov. Kaj vi mislite?

V mednarodnih odnosih se zavzemamo za enakopravnost, demokratičnost in vzajemno spoštovanje, ker se države ne delijo na majhne in velike. Obratno je: močni in revni so prav tako člani mednarodne skupnosti in to mora biti temelj smernic v vseh odnosih. V mnogih regijah majhne države pravzaprav igrajo pomembno vlogo. Vzemimo na primer Singapur v Aziji ali Švico v Evropi. Pa tudi Dansko, kjer sem delal deset let. Ali Slovenijo. Čeprav je majhna država, si prizadeva voditi visoko diplomacijo na primer v svoji regiji, kjer je spodbujala gospodarsko integracijo in iniciira »proces Brdo« na regionalni konferenci na Brdu pri Kranju.

 

Se strinjate, da celotna vzhodna Azija še nima varnostnega mehanizma? Kako na to gleda Kitajska? Ima koncept prihodnjega varnostnega mehanizma?

Za to sta potrebna potrpežljivost in proces. Vem, da ste to vprašanje zastavili predvsem zaradi denuklearizacije Severne Koreje. Kitajska si dosledno prizadeva ohraniti mir in stabilnost na Korejskem polotoku. Zlasti denuklearizacijo, ki je v korist regionalnim in globalnim varnostnim interesom. Kitajska pa tudi pri tem vztraja pri mirnih pogajanjih, zato je leta 2003 dala pobudo za šeststranska pogajanja. V teh devetih letih je bil kljub oviram in zastojem dosežen velik napredek. To je postal forum za reševanje jedrskega vprašanja na Korejskem polotoku in hkrati forum za napredek dvostranskih odnosov, na primer med obema Korejama ali pa med Severno Korejo in ZDA. Zato upamo, da se bodo pogajanja čim prej nadaljevala.

 

Ko govorimo o varnostnem mehanizmu severovzhodne Azije, se dotaknimo trenj med Kitajsko in Japonsko. Kakšen mehanizem bi bil potreben, da bi se izognili oboroženemu spopadu med dvema izjemno pomembnima državama?

Da, Kitajska in Japonska sta zelo pomembni državi, tako v regiji in v svetu. Zato morata ohraniti dobre odnose. Ne smeta dovoliti, da bi prišlo do spopadov. Prepričan sem, da si to obe želita. Če pa pride do problemov, jih je treba reševati z dialogom. Če gre na primer za otočje Diaoju, je treba pogledati resničnosti v oči in priznati, da gre za spor, hkrati pa je treba začeti dialog.

Nikakor ne bi smeli dovoliti, da se razmere poslabšajo. Zlasti Japonska bi morala v tem pogledu paziti, da ne bo še naprej ogrožala kitajskih interesov in žalila čustev kitajskega naroda.

 

Naši bralci včasih vprašajo, zakaj bi se sploh spopadli zaradi nekaj otočkov, na katerih tako ali tako ni ničesar. Bi lahko pojasnili, za kaj gre in zakaj Kitajska meni, da so otoki Diaoju njeni?

Otočje Diaoju je pravzaprav že od nekdaj kitajsko ozemlje in za to ima Kitajska neizpodbitne dokaze. To je seveda dolga zgodba, na kratko pa lahko samo rečem, da je najzgodnejši zapis o obstoju, imenu in uporabi teh otokov nastal na Kitajskem v času dinastije Ming leta 1403, v prvem letu vladavine cesarja Yongleja.

V celi vrsti uradnih dokumentov, ki jih je izdala japonska vlada, tudi zunanje ministrstvo, je pravzaprav jasno zapisano, da je to kitajsko ozemlje. Japonska vlada je lokalnim organom tudi ukazala, naj na oto