vir: paper.people.com.cn

Koridor Wahanzoulang je zelo poseben. Splošno je znano, da v dolžino meri štiristo kilometrov, od česar je blizu sto kilometrov znotraj meja Kitajske. Na dva tisoč petsto kvadratnih kilometrov velikem odseku pod kitajsko administracijo je več kot deset gorskih prelazov, ki vodijo v Afganistan, Tadžikistan in Pakistan. Zaradi povprečne nadmorske višine štiri tisoč petsto metrov je pot čez pogorje Pamir dobila ime »nebeška cesta«. Ta del poti že od antičnih časov predstavlja ključno točko pri kulturni in trgovinski izmenjavi med vzhodom in zahodom.

Ob desetih dopoldan so se raziskovalci na odpravili na pot. Začeli so v okrožju Taxian in se vzdolž državne ceste 314 namenili proti jugu. Na desni strani ceste se nahaja greben Sarikol, ki predstavlja mejo med Kitajsko in Tadžikistanom, hkrati pa je tudi razvodje med reko Tamir in glavno reko Srednje Azije, Amu-Darjo. Pod mejnim grebenom se nahaja bujno zelena dolina Taskhurgan.

Februarja 1894 je devetindvajset letni Švicarski geograf Sven Hedin želel ponovno vstopiti na Kitajsko. Na kitajsko stran pogorja Pamir se je namenil preko grebena Sarikol. Za tristo kilometrov dolgo pot je porabil tri mesece in maja prispel do Kashgarja. Prečkanje je bilo izredno težavno.

Če za vasjo Dafdar nadaljujemo deset kilometrov proti jugu, dosežemo stransko pot, ki vodi v koridor Wahanzoulang. Pred gorskim prelazom se na mestu, kjer je prečkal prelaz, nahaja spomenik generalu Gao Xainzhiju iz dinastije Tang. Spomenik je postavila skupina arheologov Xinjianga iz Oddeleka za arheologijo na Akademiji družbenih ved skupaj z lokalno vlado okrožja Taxian. Raziskovalec Wu Xinhua iz omenjene skupine je zelo ponosen na ta dosežek. V času dinastije Tang sta se po njegovih besedah na območju pogorja Pamir nahajali dve državi, in sicer majhna Bolu in velika Bolu. Majhna Bolu je bila najprej vazalna država dinastije Tang, kasneje pa se je podredila državi Tufan, ki je nato nadzirala to območje, zaradi česar je dinastija Tang trpela velike izgube dajatev. Po treh neuspelih vojaških posredovanjih je dinastija Tang leta 747 generalu Gao Xinzhiju dodelila vojsko, ki je štela deset tisoč mož. Vojska je pot začela v okrožju Anxi in nato preko Akesuja prispela do Kashgarja. Sledil je izredno naporen vzpon na pogorje Pamir, ki pa je zaradi dobrih priprav in velike iznajdljivosti prinesel končno zmago. Glas o veličastni zmagi se je hitro razširil in druga za drugo so si sledile podreditve številnih manjših državic. Tako je dinastija Tang ponovno prevzela nadzor nad svilno potjo.

»Slavni general je prihajal iz kraljestva Goguryo. Kasneje je uspešno zaključil še številne pomembne vojaške kampanje. Nekateri zahodni raziskovalci menijo, da se zaradi pohoda v izredno težkih okoliščinah in s številčno vojsko, ki jo je pripeljal do zmage, lahko ob bok postavi Napoleonu in Hanibalu, ki sta prečkala Alpe.« Profesor Qi Dongfang iz oddelka za arheologijo na Pekinški univerzi meni, da o Gao Xianzhiju še vedno ne vemo dovolj.

Pet kilometrov vzdolž stranske poti dosežemo vzhodni breg reke Taskhurgan, kjer stojijo trije spomenik eminentnim menihom, oziroma »trije kamni«, kot jih imenujejo lokalni prebivalci. Prvi stoji na točki, kjer je prelaz prečkal prvi prenašalec budističnih doktrin, ki je potoval proti vzhodu, An Shigao.; drugi na mestu, kjer je prelaz prečkal menih Faxian iz časa Vzhodne dinastije Jin; in tretji na točki kjer je prelaz prečkal menih Xuanzang iz časa dinastije Tang.

Velika večina ljudi pozna zgodbo o Xuanzangu, ki se je odpravil v Indijo po budistične spise, vendar sta zgodbi o menihih An Shigau in Faxianu, ki sta prav tako prinesla budistične spise, še bolj zgodnji, in njun vplivl zelo močan. »Deli Zapisi o budizmu in Veliki zapisi o zahodnih regijah dinastije Tang sta bili že zelo zgodaj prevedeni v različne jezike in sta postali glavni vir tujih raziskovalcev budističnih klasikov na Kitajskem. Koridor Wahanzoulang je bil pravzaprav kanal, po katerem je budizem prišel na Kitajsko« je novinarjem povedal profesor Wang Bangwei iz Oddelka za vzhodnjaške študije na Pekinški univerzi.

Pri koridorju Wahanzoulang stoji tudi spomenik Marku Polu.

Okrog leta 1272, 1273 je skozi koridor Wahanzoulang prišel tudi Marko Polo, kjer se je začela njegova globoka raziskava Kitajske. Nedaleč od njegovega spomenika lahko vidimo preproste Kirgizijske pastirje, ki ženejo svoje ovce in krave na pašo. Paiyikecun je prva vas znotraj koridorja Wahanzoulang in hkrati edina vas Kirgizijske manjšine znotraj avtonomnega okrožja Taskhurgan Tajik.

Peti dan prispemo do zadnje postaje naše terenske raziskave, do prelaza Mingtiegaidaban. Tu se nahaja pomemben prehod, ki povezuje zahodna območja Kitajske z indijsko podcelino. »V tem ozkem koridorju (Wahanzoulang opp.) so se pojavili številni prelazi. Na vsakem razvodju se je formiral prelaz, Mingtiedaban pa predstavlja razvodje med Amu-Darjo in Indom. Za prelazom se nahaja rečna dolina reke Ind. Vsak izmed prelazov predstavlja pomembno točko za kulturno in blagovno izmenjavo« pove profesor Univerze Zhongshan Liu Wensuo.

Raziskovalec Inštituta za geologijo in geofiziko na Kitajski akademiji znanosti Tang Zihua pove, da se gorovje Pamir od juga proti severu postopoma združuje, s čimer nastajajo doline v smeri vzhod-zahod, ki so bile izrednega pomena tako za trgovce kot tudi za ljudske množice, ki so prehajale od zahoda proti vzhodu in nazaj. Na območjih dolin so se ob tektonskih pritiskih pojavile plodne oaze prežete z rekami. Poleg tega so zaradi geološke strukture in tektonskih premikov v pogorju Pamir nastale številne gorske verige, kjer so nastajali ledeniki. Neverjetna moč ledenikov je doline še dodatno razširila in ustvarila ledeniške doline v obliki črke »U«, kar jih je naredilo še bolj prehodne za ljudi. »Pravzaprav sta bila tudi prelaza Jilikedaban in Nanwagenjidaban, oba znotraj koridorja Wahanzoulang, primerna za trgovanje.«

Skozi koridor Wahanzoulang, za katerega bi si mislili, da ga lahko preletavajo le orli, že tisoče let neprestano prehajajo menihi in trgovci, ki so ustvarili neverjetno količino izmenjave med različnimi kulturami.