Ples ob glasbeni spremljavi ima v zahodnih regijah zelo dolgo tradicijo, že vse od antičnih časov. Že pred več kot tisoč leti pred našim štetjem se je na tem območju pojavila pokončna harfa. Območje antična država Qiuci je predstavljalo zibelko kulture zahodnih regij in lahko bi se reklo, da gre za sveti kraj plesov ob glasbeni spremljavi. Zato pri stenskih poslikavah države Qiuci ne gre le za »morje budističnih zgodb«, ampak gre tudi za ep plesov ob glasbeni spremljavi, ki se odvija ob poskočnih notah in čudovitih melodijah. Ko plesalke elegantnih postav z gibčnimi in lahkotnimi plesnimi gibi bodisi brenkajo na strunska instrumenta pipo ali ruanxian bodisi igrajo na pihala, kot sta flavta ali panova piščal, s konic njihovih prstov in ustnic izhajajo nebeške melodije in zgleda kot da bodo oživele in stopile iz sten. Kdor vidi ta prizor, je tako očaran, da ne želi oditi.

Prizori plesov ob spremljavi glasbe se na stenskih poslikavah države Qiuci prepletajo z budističnimi zgodbami, kar odslikava globljo budistično kulturo, kjer so religiozni rituali pogosto povezani z določeno umetniško formo. Umetnost plesov ob glasbeni spremljavi ne služi le vzbujanju verskih čustev privržencev budizma, ampak prispeva tudi k boljšemu razumevanju budizma, spodbuja budistične menihe k izvajanju verskih praks in je pomembno sredstvo ohranjanja svečanosti in dostojanstvenosti svete budistične zemlje. Vse to je razlog, da budistični misleci in izobraževalci umetnost plesov ob glasbeni spremljavi cenijo kot zelo pomembno in priročno budistično versko prakso, ki predstavlja imanentno substanco budistične kulture. V 38. votlini skalnih jam Kizil, ki so jo Nemci poimenovali »jama glasbenikov«, je med čudovitimi stenskimi poslikavami, ki prikazujejo budistične zgodbe in zapolnjujejo vse stene, moč opaziti veliko količino plesnih prizorov. Med njimi je še posebej znana poslikava na dveh stenah poimenovana »plesalka nebeškega templja«, kjer med osemindvajsetimi nebeškimi plesalkami nekatere igrajo na glasbene instrumente, druge pa izvajajo posebne plese z bisernimi in žadastimi ogrlicami. Gre za živahen in mogočen prizor, ki skupaj s skulpturami in poslikavami iz glavne jame odraža pomemben Budov nauk imenovan Nauk boga Brahme. Tudi v nekaterih drugih pomembnih dogodkih iz budizma lahko opazimo podobno veličastne prizore plesa ob spremljavi glasbe. Na primer v eni od na novo odkritih jam med jamami Kizil, kjer lahko na stenski poslikavi, ki pripoveduje zgodbo o budistični nirvani, opazimo nebeške plesalke, ki odražajo neprimerljivo čaščenje, hvalo in slavo ustanovitelja budizma Sakyamunija (tudi Siddhartha Gautama). Prizor prikazuje plesalke, ki se ob blagem plapolanju svilenih oblek lebdeče spuščajo z neba. Nekatere igrajo instrumente, druge naokoli raztresajo cvetje, tretje spet plešejo in tako ustvarjajo čudovito podobo veličastnega budističnega kraljestva.

Posebnost, bogastvo, pestrost in ogromno število stenskih poslikav, ki jih najdemo na območju nekdanje države Qiuci, težko opazimo kjerkoli drugje. Med njimi so še posebej specifični številni prizori plesov ob spremljavi glasbe, ki jih ne najdemo niti v Indiji, izvorni državi budizma, čeprav jih pomemben menih Kumarajiva iz države Qiuci v svojih številnih prevodih budističnih skript zelo slikovito opisuje. Na primer njegov prevod dela Lotosova sutra, kjer je naštetih deset darovanj, od katerih je devet namenjenih nebeškim plesalkam. Vse instrumente, ki jih Kumarajiva omenja v svojih prevodih, lahko opazimo tudi na stenskih poslikavah antične države Qiuci. Ta fenomen je pravzaprav rezultat vpliva že prej dobro razvitih plesov ob glasbi države Qiuci na budizem.

Budistični menih iz časa dinastije Tang Xuanzang je v delu Veliki zapisi dinastije Tang o zahodnih regijah ocenil državo Qiuci kot »državo odličnih instrumentov in plesalk«. Tudi v številnih zgodovinskih dokumentih, antičnih biografijah, romanih, pesmih, dnevnikih in ljudskih zgodbah obstajajo zapisi o razširjenosti glasbe in plesa v državi Qiuci. Velika količina stenskih poslikav na območju antične države Qiuci z motivi plesa ob glasbi bogato odraža, kako je lokalna umetnost te države na lastnih temeljih pod vplivi Indije, Perzije in Centralnih planjav oblikovala poseben sistem glasbe in plesa ob glasbi. Gre za lahkoten, živahen in spontan umetnostni slog številnih plesov najrazličnejših oblik in s številnimi posebnosti ob prevladujoči glasbi tolkal.

Na stenskih poslikavah države Qiuci se pojavlja do sedemindvajset različnih glasbenih instrumentov, ki jih lahko v grobem razdelimo na brenkala, pihala in tolkala. Med njimi so še posebej pogosto zastopani pet strunska pipa, ruanxian (strunski instrument), kitajska harfa, bili (neke vrste flavta) in jiegu (poseben boben). Pet strunska pipa se med stenskimi poslikavami v jamah na območju nekdanje države Qiuci pojavlja najpogosteje. Njene uprizoritve lahko opazimo v jamah Kizil, Kumtura, Senmusaimu in številnih drugih. Lesena pet struna pipa ima raven vrat in trup v obliki trapezodida, oziroma oblike na pol prerezane hruške. Na površini votlega trupa sta levo in desno od strun dve odprtini v obliki polmeseca, ki omogočata uhajanje zvoka. Na vratu je lahko štiri ali pet prečk, obstajajo pa tudi take brez prečk. Igranje na pet struno pipo v večini primerov poteka tako, da glasbenice z levo roko na prečki izbirajo tone, z desno roko pa na trupu ubirajo strune. Načini igranja so izrazito raznoliki. Nastopa lahko kot samostojni instrument ali v duetu skupaj s flavto bili.

Na stenskih poslikavah države Qiuci lahko opazimo tako avtohtone instrumente, kot sta pet struna pipa in boben jiegu, kot tudi instrumente, ki izvirajo iz Centralnih planjav, kot na primer panova piščal in boben taogu. Pojavljajo se tudi instrumenti, ki izvirajo iz Jugozahodne Azije in Indije kot na primer pokončna harfa konghou. Vse to odraža sotočje raznovrstna kulturo na območju države Qiuci in njen edinstveni glasbeni sistem. Različni instrumenti pogosto nastopajo skupaj in tvorijo ansamble. Brenkala, pihala in tolkala lahko nastopajo skupaj, pri čemer pihala izvajajo melodije in harmonije, brenkala melodije in ritem ter tolkala ritem. Vsi ti instrumenti lahko nastopajo tako samostojno kot tudi skupinsko.

Ansambli države Qiuci posedujejo bogato barvo glasu in slikovito izrazno moč. Nežna in taktna flavta iz bambusa; naraščajoči in padajoči toni panove piščali; eleganten, prefinjen in mehak zvok piščali sheng; kristalno čist in blag zvok flavte bili; oster in glasen zvok instrumenta bei; grob in odmeven zvok bakrenega roga in tako naprej. Vse to tvori mnogobarvno sliko glasbene umetnosti. Tonski razpon takratnih ansamblov dosega dve do tri oktave. Ločimo lahko instrumente z visokimi, srednjimi in nizkimi toni. Pihala, kot na primer flavta iz bambusa in panova piščal, spadajo med glasbila z visokimi toni; flavta bili, navpična flavta dongxiao in piščal sheng spadajo v spekter glasbil srednjih tonov, instrument bei in bakreni rog se uvrščata med instrumente z nizkimi toni. Absolutno dominantno pozicijo med instrumenti države Qiuci pa zasedajo tolkala, saj jih obstaja več kot štirinajst vrst. Med njimi je najpomembnejši boben jiegu, ki pri plesih ob glasbi večjega obsega igra pomembno vlogo dirigenta in vodje glasbenega izvajanja. To lepo ponazarja pomembno vlogo, ki jo v glasbi države Qiuci predstavljajo tolkala.

Kjer je glasba, je tudi ples. Enako kot je bogata glasba, so pestri in raznoliki tudi plesi uprizorjeni na stenskih poslikavah države Qiuci. Obstajajo plesi z različnimi pripomočki, plesi, ki imitirajo živali ter tradicionalna kitajska plesa ruanwu in jianwu. Njihovo izvajanje lahko razdelimo na samostojne plese, četvorke, plese v skupina, plese v parih s petjem in tako dalje. Obrazna mimika med izvajanjem plesov je izredno bogata, ritem pa zdaj hiter zdaj počasen, kar ustvarja izrazito kontrastnost. Med čvrstimi in mehkimi plesnimi gibi obstaja značilno valovanje, kar tej umetnosti dodaja intenzivno karizmo. Pri plesih, kjer plesalke uporabljajo različne pripomočke, na upodobitvah prevladujejo svileni robčki in okrasni trakovi, kar dokazuje vpliv Centralnih planjav, od koder izvira svila, na državo Qiuci. Pogosto je tudi igranje na glasbila ob plesu. Manjša glasbila, ki se jih lahko igra stoje, hkrati predstavljajo tudi plesne pripomočke, kar je velika posebnost države Qiuci. Popolnoma enak fenomen lahko opazimo tudi pri dandanašnjih ujgurskih plesih ob spremljavi petja, kar dokazuje njihovo sorodnost.

Največjo izrazno moč med plesi države Qiuci predstavlja ples v paru, ki ga lahko vidimo na številnih stenskih upodobitvah »plesalk nebeškega templja«. Možna je izvedba, kjer ena oseba igra na glasbilo, druga pa pleše, lahko pa tudi obe osebi med igranjem na glasila hkrati še plešeta. Na drugih območjih zelo redko opazimo podobne upodobitve, zato je zelo verjetno, da je te vrste ples povezan s popularnimi ljudskimi plesi nekdanjih prebivalcev države Qiuci. Pri plesu v paru je pogosta kombinacija moškega in ženske plesalke. Moški pogosteje igrajo na brenkala in tolkala, medtem ko ženske pogosteje igrajo na pihala. To nakazuje na pomembno vlogo moških pri glasbenem izvajanju, saj so odgovorni za glavne instrumente in skrbijo za ritem. Z vidika instrumentov gre pogosto za kombinacijo glavnega instrumenta in spremljave. Na primer ženska, ki igra na panovo piščal, ob njej pa moški, ki udarja po bakreni čineli in s tem naznanja ritem. Tako lahko že dva človeka tvorita majhno glasbeno skupino. Če pa skupaj zaigra celoten orkester nebeške palače, glasba postane resnično izvrstna in impozantna. Ob gracioznih melodijah in bogatih plesih v vsej svečanosti zažari budistično kraljestvo Qiuci.

Prečudovite uprizoritve plesov in igranja na glasbila pričarajo veličastne zvoke tudi med nemimi stenami votlin. Glasba in plesi države Qiuci so že v času dinastije Han vplivali na glasbeno umetnost Centralnih planjav in okoliških manjšin. V času dinastij Sui in Tang sta ples in glasba države Qiuci na kitajskem dvoru predstavljala pomemben del repertoarja in sta pomembno vplivala na oblikovanje in razvoj tradicionalne glasbene umetnosti Kitajske. Njun vpliv pa se ob širjenju na vzhod ni ustavil pri Centralnih planjavah, kjer je v veliki meri pripomogel k razmahu budistične umetnosti na kitajski zemlji, ampak je močno in globoko zaznamoval tudi Korejo, Japonsko in Jugovzhodno Azijo. Lahko bi rekli, da je bila budistična glasba, uprizorjena v stenski umetnosti v votlinah na območju države Qiuci, priča trku in spoju zahodne in vzhodne kulture na Svilni cesti.

Vpliv glasbe in plesa države Qiuci na glasbo in ples območja Centralnih planjav

»Glasba kralja Qina ob preboju sovražnikove fronte« in »Melodije pisanih odeval osmih nesmrtnikov« sta najbolj znani glasbeno plesni deli dinastije Tang. Čeprav sta nastali v času in na območju mogočne dinastije Tang, pa pri gledalcih in poslušalcih povzročita nek popolnoma drugačen občutek. Se zavedate, da je njuna sorodnost z glasbo in plesi države Qiuci izredno globoka?