V zadnjem času so nesoglasja med Kitajsko in ZDA glede trgovanja pritegnila pozornost mednarodne skupnosti. Kitajski informacijski urad za državne zadeve je pred kratkim objavil belo knjigo o kitajskem stališču glede trgovinskih pogajanj med Kitajsko in ZDA, v kateri so predstavljene osnove teh pogajanj in je razloženo kitajsko politično stališče. Namen objave te bele knjige je, da razjasni neresnične obtožbe ZDA proti Kitajski.

Kitajska in ZDA imata kot največji gospodarski velesili vpliv na ves svet. Njuno sodelovanje na področju gospodarstva ni pomembno le zanju, ampak tudi za globalno blaginjo in stabilnost. Glede na to, da sta državi na različnih stopnjah gospodarskega razvoja, se je težko izogniti nestrinjanju oziroma konfliktom. Žalostno pa je, da ZDA ne želijo videti, kako sta kitajsko in ameriško gospodarstvo strukturirani, kakšne so njune posebnosti v stopnji razvoja ter kakšna je porazdelitev mednarodne industrije v resnici. Namesto tega vztrajajo, da Kitajska vodi nepravično politiko, zaradi česar ZDA “potegnejo kratko”. S tem opravičujejo sprejemanje enostranskih carinskih ukrepov, katerih tarča so kitajski izdelki. V resnici pa sta v tej dobi, ki jo zaznamuje globalizacija ekonomije, kitajsko in ameriško gospodarstvo zelo prepleteni. Skupaj predstavljata pomemben del celotne dobavne verige. Gospodarski odnosi med državama prinašajo vzajemno korist. Trgovinski primanjkljaj interpretirati kot “potegniti kratko” je zelo poenostavljena in zmotna trditev. Ukrepi ZDA proti Kitajski, s katerimi omejuje trgovanje, ne prinaša koristi ne Kitajski ne ZDA, sploh pa ne svetu.

Ameriška vlada z višanjem carin na kitajski uvoz škoduje trgovinskemu in investicijskemu sodelovanju. Pri tem ne vpliva le na zaupanje med državama, ampak tudi na zaupanje svetovnega trga, ter na stabilnost gospodarstva. Vse to pa ZDA ni naredilo “spet veliko”. Kitajska vlada meni, da trgovinska vojna in višanje carin ni pravi odgovor. Normalno je, da pride pri dveh največjih gospodarskih velesilah na svetu do nestrinjanja. Pri tem pa je ključnega pomena, kako izboljšati medsebojno zaupanje, spodbujati sodelovanje in uravnavati trenja. Kitajska želi zaščititi skupne interese dveh držav in svetovno trgovinsko ureditev. Vztraja pri reševanju težav prek dialoga in ponuja praktične rešitve. Očitno se trudi, da bi prišlo do obojestranskih trgovinskih pogajanj.

Kitajska stran je z ameriško izvedla že enajst srečanj na visoki ravni, katerih glavni namen so bila gospodarska pogajanja. Kitajska se je bila pripravljena prilagajati, a so bila pogajanja zaradi ameriške nedoslednosti in neiskrenosti velikokrat neuspešna. ZDA pri pogajanjih vztraja pri višanju carin. V sporazum bi rade vključile nerazumne zahteve, ki se dotikajo kitajske suverenosti. Takšno ustrahovanje uničuje dialog, ki temelji na medsebojnem zaupanju, in resno ovira pogajanja.

Ne glede na to, kako se bo situacija razvila, se bo Kitajska še naprej posvečala svojim zadevam. Sodelovanje bo krepila z zagovaranjem multilateralizma, enakosti in pravičnosti, ter z naprotovanjem protekcionističnim državam. Kitajska se bo še naprej reformirala in odpirala svetu, njena velika vrata se ne bodo zaprla, ampak bodo odprta vedno bolj široko. Predsednik Xi Jinping je letos aprila v svojem govoru ob otvoritveni slovesnosti, s katero se je začelo drugo plenarno zasedanje vrha pobude mednarodnega sodelovanja “en pas, ena pot”, napovedal, da bo Kitajska sprejela vrsto pomembnih ukrepov za nadaljevanje reformiranja in odpiranja svetu ter za krepitev sistemske in strukturirane ureditve. Verjamem, da bo še bolj odprta Kitajska lahko še bolj prispevala k svetovnemu razvoju in blaginji.